Zjutraj vstanem 6.45, zajtrk, tuš in hitro na podzemno. Do 12.00 imam za sabo 2 joga klasa (3 urce). Po kosilu vadim sama v studiju 3 ure, potem pa zvečer šibam še na kakšno jogo ali pa plesni tečaj. Vse skupaj od 6-7.5 ur na dan vadbe.

V ponedeljek sem vadila v baletni šoli, kjer sem najela dvorano (in se sprašvala kako bom to počela vsak dan ker mi moj budget tega nikakor ne dovoljuje). Zvečer smo mel delavnico z Zoe Jakes (noro noro, en kup novih zadev pa zanimiva koreografija, raztura!) v manjši plesni dvorani, ki jo je našla Zoe. In tipo, ki je lastnik dvorane je tudi plesalec (živi v studiju ubistvu) in na koncu sva se čist zapričala in mi je dovolu da lahko v zameno za privatne ure (ja model ni gay, pa še vedno se hoče belly-densa naučit - hudo a!) vadim pri njemu. To je pa tko k jst vesolju mal pojamram - takoj pošlje enga angela pa se vse zrihta. Dvorana je zakon pa še model ma en kup zakon muske skoz katero lahko brskam in si karkol zapečem. Juhu! Punce, razutr bo ko začnem oktobra s tečaji!!! Cool

Z Liso, pri kateri stanujem gre končno na bolje (je v blazno bolečem ločitvenem postopku) in vesela sem, da je povedala, da se končno zadeve spreminjajo odkar sem tle (čeprav me skoraj ni »doma«). Od verižnega kajenja in sedenja v kotu je celo začela kuhat in ta teden sem jo enkrat zvlekla vadit, ona pa je mene zvlekla na balet. Napredek! Medtem ko je šlo njej na bolj, pa je šlo meni na slabše...nekak. Tale osebna vadba me je ubijala...vsak dan bolj. No sej verjetno vsaj ktera ve, kako je (včasih), ko gledaš v ogledalo in si misliš: »WTF?! Kako lahko to tolk slabo zgleda, pa že tolk cajta sm vadla. Dans ni nč boljš. Kako mi lah roka še vedno to počne? Ne met takšne face! Zakaj to na men tko grozn zgleda? Sploh ne znam plesat. Brez domišljije sm. Ta komad je bedn. Jst sm bedna. In jst mislm da sm kao »plesalka«, ...« In tako dalje. Brezno obupa, ki gre vedno dlje. Zdej se smejem, ma včeri sem res udarla dno. Berem neko zen knjigo trenutno in probam vsa občutja lepo sprejet, jih objet in let them go... pa mi Očitno ne gre. In pol sm še bl jezna. Haha. Na jogi zvečer, medtem ko je učiteljca med vadbo razlagala prvi 2 joga-sutri sm čutla da ne gre nikamor na boljš...stuck in anger. Zvečer na vlaku pa se zraven mene usede nek budistični/zen menih in začne nežno brundat svoje mantre in preštevat kroglice na svoji mali(ala rožni venec)... Ne vem čist zakaj ma tkt so solze sam vn udarle in sem jokala vse do doma. Pa sm jokala pol cel večer. In danes? Sem v redu. In se smejem in si mislim, kakšne zganjam. Ah ja... warrior 1, 2 pa to J Jutri imam še zadnji dan hard vadbe potem pa imam končno 1 dan frej! Wuhu, upam da si mišice mal spočijejo J V nedeljo namreč potujem v Costa Rico! Letos bo že 4 leto, odkar asistiram Rachel na njenem retreat-u... Matr, a se staramo al kaj?!Smile

Slika 1: Yes, mhm. vsak dan :)

Slika 2: Eden izmed joga placov v katerih švicam, meditiram in raziskujem :)

Slika 3: Hrana! San Francisco je raj za vegane. V eni mojih najljubših restavracij, ki ma verjetno samo 4m2 majo eno staro gospo iz Burme in vedno k grem tja mi srce poje k so tko sladki. Ob kosilu pa nujno - zapiski, plani za naslednji dan, komentarji vadbe, zapisat vaje, kritike, bla bla...

Slika 4: za Sanjo :) Tle so za vsakim vogalom :)

Dogaja! No, vsaj do zdej je dogajal, zdej bi se pa lahko stvari že mal umirile, da grem lahko v miru vadit hehe...

Prejšni teden se je čez vikend začelo SF Mecca Immersion dogajanje, kar je pomenilo, da sem mela dneve polne delavnic s samimi super učiteljicami (yaaay) in zvečer/zjutraj še čas za kakšno jogico... njam!

Delavnice so vodile Carolena Nericcio (ustanoviteljica Tribal stila nasploh, vodi skupino FatChanceBellyDance), Jill Parker, Zoe Jakes, Kami Liddle, Cera Byer in Deb Rubin(organizatorka festivala). Svoje modrosti sta na delavnicah delili tudi Medina Maitreya in Lee Kobus (obe hudi kostumografinji v Tribal in alternativni sceni). Zakon delavnice, še posebej od Zoe! Na eni od njenih delavnic smo delali s super bobnarjem-Faisal Zedan!, na drugi pa z igralko Deno Martinez (jap, smo se mal v teatralne vode podal). Nekaj je bilo tudi plesne terapije (preko joge predvsem), kar je blazno pasal po 3h tednih neprekinjenega »hard-core« treninga. V soboto po showu smo s Kami, Zoe, Jill in ostalimi mal hengal v back-stage-u in padla je ideja da bi Zoe mogla met še kakšno delavnico. Pa sm rekla, da če nau noben drug, bom pa jst poskrbela za to... Zoe pač nikoli nikoli ni v San Franciscu in jo je treba izkoristit ko je okoli, ker je res Noro dobra učiteljica. Ljubi tisto kar uči in je čist notr, navdušena do konca! Tooo, še en bellydance – nerd

Po koncu Mecce sem se v petek odpeljala v San Jose (kakšni 2 uri južno), kamor me je na nastop povabila Ashley Lopez (Orchid Belly Dance Company). Ashley je res sonce, in še hiperaktivna – uči yoga tečaje, pilates in belly-dance, pa še en kup nastopov ima s skupino in kot solistka. Na en dan ima tudi po 4 tečaje! Uglaunem, carica totalna, pa še predana v jogi in ayurvedi. Sem dobila še en push da grem na kakšen ornk yoga-teacher training...  Sploh zadnje čase me tale joga prou preganja – jst bi še!

V soboto sem se odpeljala v Sacramento (glavno mesto Kalifornije), ki je dom najbolj zakon studiu na svetu – HOT POT! Hot Pot je dom Unmate, skupine ki jo vodi Amy Sigil. Hot Pot je več kot studio (em, zveni k reklama, ma je res!), oni so neke vrste družina. In vsak, ki pride je dobrodošel in vsi so skulirani in prijazni in preprosto: kul. Ah! Tko fajn je blo prit nazaj! Že sam studio je umetnina – po stenah so slike, okostja živali, skulpture, sveče, fotografije, kamni, žice, nakit ... svašta! Poleg plesnega prostora je na strani majhna kuhinja, vsem v uporabo pa je tudi kopalnica.

Prišla sem predvsem zaradi delavnice, ki jo je v soboto učila Amy (spet ena noro hitra kombinacija) – čeprav njen stil ni moj stil in je ultra prehitro vse zame , se od nje vedno tako veliko naučim. Ona je zares genij! Zvečer je imel Hot Pot svoj show in Amy me je povabila da plešem. Kakšen lep dan! Skupaj z Ashley in Olivio (iz Milana) smo prespale v studiju in zjutraj nas je Ashley konkretno iz-jogirala, preden smo šle nazaj v San Francisco – skupaj z njeno soplesalko sem plesala na enem izmed eventov, ki so neke vrste priprava na Burning Man-a.

Ta teden bo zanimiv – končno imam čas da dejansko uresničim to kar si zares želim – moram poleg klasov vmes stisnit še svojo osebno vadbo, upam da bom lahko najela en blazno poceni plac v baletni šoli in hodila popoldan tja vadit... juhu! V nedeljo pa že letim v Kostariko, kjer asistiram Rachel Brice na njenem vsakoletnem retreat-u...  Dogaja!

SLIKA 1: Amy z novim prijateljem. Tegale pitona smo cel večer pestval. Luštna živalca!

SLIKA 2: Hot Pot studio. No, tle zgleda skor kot skladišče... em. Na nek način je Tudi to 

SLIKA 3: No, ni vse v Ameriki super pa fajn. Alternativci poskušajo upirat. Na svoj način.

SLIKA 4: Na poti iz Sacramenta v San Francisco na še en nastop. "Oh no, not More traffic!" Naučila sem se kako ves make up (jp, tut trepalnce) spravt nase v avtu... kr izziv glede na njihove boge avtoceste

Uf, že kar nekaj časa sem tle pa preprosto nisem imela časa da bi kaj napisala. Kje začet? No, prispela sem ponoči in ojoj, tle je mrzlo dragi moji. Mrzlo. “The coldest winter I ever spent was summer in San Francisco.” Je rekel znani pisatelj Mark Twain. Se strinjam! Ne morm verjet da je to kao poletje v Kaliforniji. Nekak sem si predstavljala drugače kakorkol...

Že takoj naslednje jutro sem začela uresničevat svoj plan... ki je, kot zadnjič – 4 tečaji na dan, kar znese približno 6 ur vadbe na (ali več). Tako sem že v četrtek zjutraj čisto blažena spet stopila v enega od poznanih joga studijev v San Franciscu. Joga Tree ima en kup studijev po mestu in vsi majo dušo, dišijo po lesenih tleh in dišavah, majo prijazno osebje in najboljše joga tečaje evr! Pa še folk je ultra kul. Vsi učitelji so zakon, kar nekaj bi jih najrajš lepo preselila v Slovenijo ker je kriminal da se ne morm od njih vsak dan učit. Kriminal! Ker sem se hotela pripravit na Suhaila multi-level weeklong in level 3 preparation 4 day, sem takoj začela z več tečaji na dan v Suhaila School of Dance, ki je bil do sedaj skorajda moj drugi dom.

No, ni vse ravno v rožicah, še zdaleč ne. Prve 3 dni nisem skoraj nič spala (jet-lag se je tokrat izkazal) in moje telo verjetno ni čist vedlo kaj naklepam. Tako da sem odkrivala lepote trpljenja. 6 ur treninga – ne tko belly-dance treninga, uno uizi, mal plešemo pa tko. Bolj v smislu- švic na švic, mišice ne morjo več, ni dela telesa ki ga nebi čutu in tako dalje. Na enem izmed tečajev smo spet delal dobro poznane suhaila squats, tokrat stoje. Ko sem opazla da se mi noge že kar neki časa tresejo, jaz pa ubistvu čutim »nežno« bolečino in svoje možgane ki vpijejo: »DOST!« preprosto ignoriram in se koncentriram na pozicijo in extension, takrat sem ugotovila da hej, počasi bom pa le prišla not, da treniram tako kot se zagre Ampak prvi teden je bil res naporen. Pa ne samo zaradi treningov. Stanujem pri prijateljici Lisi ki se trenutno ločuje od moža in bit z nekom ki bi najraje naredil samomor ali pa vsaj sedel v kotu in cel dan kadil je ... težko. Ful bi rada pomagala, ampak ko si v taki situaciji ti lahko ljudje karkoli govorijo, pa si še vedno v breznu obupa. Tako da se učim blazne potrpežljivosti tudi ko pridem »domov«.

Trenutno stanujem v Oaklandu (vsaj za en mesec), ki je idealna lokacija, ampak na žalost slovi kot zelo slab del mesta. Ubistvu živim in tha hood No ja, ni tko grozno kot se sliš, ampak vsi me tko strašijo da sem 3 dni totalno prestrašena hodila domov (pa čeprav mam svoje super električno orožje s sabo). Vsi so mi rekl da moram vzet taksi do doma, kljub temu da imam 5 min hoje do BART-a. No zdej sem ugotovila, da mogoče teli američani mal preveč napihujejo svoj lastni strah, tko da hodim domov ne glede na uro in se delam da sem chick from tha hood...yea!

Poleg tečajev sem bila v soboto na Acting workshop-u, ki ga je vodila učiteljica igranja iz Stanforda. Poleg ostalih stvari smo delal tudi na liku Salome in spet sem lahko obujala spomine na moj solo, Janeza Krstnika. Že mal hecn, kako mi ta zgodba vedno prekriža pot.

Suhaila. No... ker sem pač že tukej bom šla, sem si mislila ko sem se odločala ali čem it na njene weeklonge. Vse za trening. Čeprav sem že prejšnjič ugotovila da naprej od level 2ke nimam kej počet, ker tolk zlo mi pa format spet ni všeč in če hočeš delat level 3 moraš bit samo v njeni tehniki in njej (osebno) popolnoma predan. Kar pa definitivno nisem. Ampak ok, moram bit radovedna in ker vsi na velik govorijo o grozotah level 3-ke sem rekla da bi šla probat če mi bo dovolila. Vprašala sem jo kaj misli in je rekla da ja, da moram nujno prit in oh in sploh... Ok. Dobr. Prejšnji teden smo imeli Multi-level weeklong, ki je bil mogoče clo malo zabaven – pač delali smo iz različnih nivojev drilling, dance movement pa velik (preveč) činelc. Brezvezni del mi je bil predvsem učenje njene koreografije...glasba iz 70ih, Jamila Salimpour gibi, uf... totalno ne-jst. Ampak ok, važn da treniramo ane. In tako je bilo od 9-4ih vsak dan kar zanimivo ampak počasi sem se začela spraševat zakaj sem zares tam. Sploh pa mi gre na živce ko Suhaila začne o seb (in samo o seb govort)... ne obstaja nič druzga. Dios mio.

Poleg tega sem še zvečer hodila na razne tečaje. Šla sem na uro k Nanni Candelariji (učiteljica od Sandre in legenda) – kera carica! Srede imam zvečer rezervirane za Miro Betz – njen edini tečaj (na žalost), no končno The stuff! Tribal Fusion, blazno inspirira in tko mi je sedl da mi končno ni blo treba stiskat ritnic in delat layeringov. Ah, pure blessing! Proti koncu tedna in po Mirinem tečaju sem resno začela razmišljat zakaj bi šla k Suhaili nasledni teden na level 3, ker itak zame to nima smisla... ampak ok. Trma kot sem, gremo. Nisem vedla da je kup domače naloge za level 3, tako da sem se čez vikend mogla učit njene cabare koreografije, brat knjige itd...

V petek sem šla gledat show of Cere Byer, in moram priznat da je blo kar revolutionary – sem se spomnila, zakaj sem plesalka. Ko se nekdo tako zlije z glasbo in pleše iz dna svoje biti, potem lahko samo gledaš in jokaš. In sem jokala! Cera ima inovativno tehniko, hude komade in neverjetno prezenco! To! 

Sandra (the Amazing!), cabare plesalka ki deluje v okolici San Joseja (uro južno od San Francisca) me je v nedeljo povabila na nastop. Ker nej bi fotkal Michael Baxter (eden boljših fotografov) in ker sem blazno hotla videt tudi Sandro v živo, sem kljub vsej tej domači nalogi pobegnila za en magični večer v Santa Claro. Super show! Nastopala je tudi Maria Sokolova (bellydancer of the year) in Kae iz FatChanceBellyDance, juhu!!! Najboljši del večera pa je bila večerja s Sandro in fotografom in vožnja domov. Cel čas sva z Sandro govorile sam o belly-densu (valda) in o profesionalnem odnosu in o plesalkah in bla bla bla. Tko da sem se počutla kot prerojena! Sandra ne samo da je Noro dobra plesalka, tud blazno profesionalna in hiperaktivna (poleg delavnic po svetu IN tečajev doma še nastopa 3-4 gige na dan!) Pa velik respect, ker res skrbi za svoje tečajnice! Aja, pa še trenira, hod na balet, hip hop, vadi pa to, vsak dan! Uglaunem, obvlada Beseda je padla tud na Suhailo in na to, kako nekatere izmed njenih vaj niso lih najboljše za telo itd itn... velik slabga sem že slišala na njen račun, ampak tega pa še ne: na level 3ki udeleženke baje pripravi da se grejo eno »igro«, ko morta 2 plesalki tolk časa ena drugi neki govort, da se ena začne jokat. Haha, sem se smejala. Svašta. No, ko bi vedla da me to naslednji tedn čaka! Ha!

Okej, odkrito spregovorit o Suhaili ali ne? No, pa dejmo. Sej jo mam rada in jo spoštujem za vse kar je naredila v svoji karieri, ampak tukaj je veliko ljudi ne mara (clo ne prenese) in končno sem ne samo slišala, ampak tudi doživela, zakaj. Ne gre za to da, da preveč kriči in da folk švica na njenih tečajih in se matra... ok. Kar me moti je to, da govori samo o sebi. Ne obstaja nihče drug kot njena šola, njeni tečaji, njena zgodovina in njena pot. Red alert! Fun Forrest, run! No, vse do sedaj sem bila pridna učenka, okej, pač pridem trenirat, učim se od vseh in od vseh poberem kar je uporabnega in kar deluje. Ampak na level 3ki je začela zahtevat od nas popolno predanost in izrecno »popolno zaupanje« njej kot »naši mentorici«. Em. Okej. A sem kje spustila kakšno pogodbo, kjer je pisal, da če pridem do level 3ke, da zdej pa predajam svoje življenje v njene roke? Em, to ni blo nikjer napisan in jst NISEM podpisalaJ Uglaunem, ta teden sem preživela kup manipulacije z vsemi ki so tam, pranje možganov in še veliko neodgovorjenih vprašanj glede tehnike (če se že gremo da je njen format kao popoln, ok, pol mi bi vsaj lahko odgovorila na par hudih vprašanj,...pa ni). Poleg tega totalno mori s temi domačimi nalogami ki so totalno brez smisla (sestavt smo mogl del svoje koreografije na njen komad in čez teden ni blo nobene resnično konstruktivne kritike na naše delo). Pa brezvezarije na katere se obeša. Ok...primer – men je rekla nej si poleg mojih navadnih zvezkov (practice journal in zvezek kamor pišem razne drobnarije, lepim kolaže bla bla) en velik format ubavim. Pa sm ji rekla da te mam vedno s sabo, pa so zato »manjši« format, pa je vztrajala. Zakaj bi si kupla večji zvezek. Valda ga nisem. In nasledni dan je celo pridigo nardila, da kako ona iz tega, kr jst nisem kupla večjega zvezka vid, da ne zaupam mentorici in da nisem dost predana. Em. Ja.

Problem je v tem, da v belly-densu nas velik blazno hrepeni po ornk treningu, »Plesnem« treningu, kjer nas bo nekdo res potiskal do meja naših zmožnosti itd... hočmo švicat, ker je to znak »dobrega dela«. Vse ok s tem, AMPAK! Kaj mi pomaga če lahko laufam do vrha Triglava, če pa tega sploh nočem. Zakaj bi se učila layeringa če pa tega sploh nočem, pa zakaj bi se u nulo učila njene koreografije, če mi sploh niso všeč?

Sedaj ko sem doživela na lastni koži in videla kako zelo intenzivno pere ljudem možgane in manipulira...mi je pa malo slabo. Ne bi rekla če bi od nje prišle same top plesalke. Ampak do zdaj ni niti ene njene tečajnice, ki bi mi bila zares všeč.... In tako se človek vpraša »Zakaj sploh to počnem?« No, mogla sem probat. Sedaj vsaj zagotovo vem da nočem na level 3 in da se bom definitivno distancirala od Suhaile. Po pogovoru s Sandro sem še enkrat ugotovila, da je bolje zame, da se držim ljudi ki me 100% inspirirajo – v plesu, tehniki, prezenci, odnosu do tečajnic, osebnosti in življenju.

Tako kot me z neizmerno dobroto, srečo in predanostjo plesu navdušuje Rachel Brice. Zadnje čase me z njenim načinom dela in njeno iskrenostjo navdušuje Amy Sigil. In še nekatere druge plesalke, iz katerih sije ljubezen do plesa.

Da zaključim o Suhaili. Zadnji dan je ena izmed udeleženk (ki je totalno v njeni tehniki), mogla k njej na »krajši razgovor« in se je začela ful jokat. In pol smo mogl odplesat koreografijo. Potem nam je rekla naj se usedemo, njej pa je rekla, naj stoji pred ogledalom in z izdihom spusti zvok. Najprej je vdihnila in še vedno vsa solzava izdihnila olajšanje. Suhaila je zahtevala, da naj da iz sebe še več zvoka, in še, in še, in še... vse dokler ni začela sredi solz histerično kričat. Grozljivo je blo. Počutla sem se kot v umobolnici. Al pa v kakšnih nacističnih časih mogoče. Od 5 ostalih punc, ki so sedele vzdolž dvorane so 4 začele jokat. Mene pa je preganjala podoba smejočega jogija (totalno weird, še sama sem bla presenečena nad svojim odzivom). Ok, dejmo zbujat emocije, jih napihovat. Ma ne zares zato da bi jih folk začutu, ampak samo zato, da bi ona dobila avtoriteto. To definitivno niso vzgojni ukrepi za normalne ljudi, ki hočmo bit srečni. Osvobojena. Njenih idej in svojga »neprepričanja« ali hočem nadeljevat.100% šur in 100% vem kje stojim. I am a happy person J Med odmorom sem vsa srečna odšla v Starbucks na svoj chai soya latte, igral je jazz in tokrat sem se veselila dejstva, da sem spoznala tudi, da ni moj problem, če se folk »ujame« v njeno tehniko. Vsak ima svojo pot, in mogoče pa nekateri res to rabijo na svoji poti. Nekako si še želim da bi vsi lahko enkrat že spoznal še, da ni absolutne resnice in niti absolutne tehnike. And that's the beauty of it.

Popoldan smo mogli spet pokazat svojo domačo nalogo, jaz sem mogla odplesat svoj delček na enega od njenih komadov-cabare pač. Pa sem se smejala, sem se mela fajn. Je hotla mi dopovedat pol da se omejujem, da živim v škatli (ker misli da samo Tribal delam), da moram razmišljat izven tega itd itn. Em če kdo razmišlja »in the box« je pa to folk v Suhaila formatu. Ker je format. Že zarad tega. Ker se ne omenja ne egipčanskih učiteljev, podrobne zgodovine, folklor in ostalih bogastev iz katerih orientalski ples črpa. Uf. Z njo se sploh ne da pogovarjat. Me je kr skenslala, kao a sm tm da se bom učila al kaj.

Potem je začela razlagat o tem, kako poskuša odkrit pravo naravo v ljudeh in v večini primerov je ta žalostna, jezna, temna stran nas,... ker jo zakrivamo. No, se ne strinjam! Globoko verjamem da smo vsi ljudje v svojem bistvu dobri in our true nature is goodness! (citiram joga quote, ki mi je ravno tisti dan prišel pod roke)

I offer myself to the light, the GOODNESS within my hear, which is the true teacher. Whose nature is Supreme Consciousness and pulsates with the highest bliss imaginable. This essence is never absent and full of peace. Completely free from limitation and sparkles with divine luminosity. Mal preveč deep pa v oblačkih? Al pa ne! Najlažje je pa pri ljudeh odkrivat probleme in se pol obešat na njih.

Popoldan so se tiste, ki so prebrale eno izmed knjig (jaz je hvala bogu nisem več kot prvo poglavje) mogle posamično it eno izmed igralskih igric. Spet kup histeričnega kričanja in jokanja. Verjetno ma smisel v igralski šoli, ampak zame to nima popolnoma nikakršnega smisla. In niti malo ni govorila o tem, zakaj bi bila ta vaja dobra za nas.

Kakorkoli. Vsa čast suhaili za vse dosežke in tud sama rada do neke mere vadim njeno tehniko. Kdor hoče, ji lahko sledi do konca. Zakaj pa ne. Ampak trenutno se bom distancirala od nje in on njene tehnike in bom popolnoma odkrita s sama s sabo. Kaj hočem? Kvaliteto! Kakšno kvaliteto? Kaj to pomeni meni? Kako bom to vadila?... itd...

Hvala Bogu že naslednji dan po tem se je začela Mecca Immersion – 6 dni super delavnic! Med delavnico s Caroleno Nericcio sem si mislila: Tooo, Tribal! Te roke, ta power. Pred mano je stala Coleena Shakti in bolj inspirirana ne bi mogla bit. Pure beauty! Ah! Si srce kar spočije! Potem smo imeli še delavnico z Jill Parker, ki je delila svojo mehko in »globinsko« tehniko z boki in nekaj zabavnih kombinacij in vaj. Danes sem plesala. Čutila sem glasbo in plesala. Brez omejitev. To je to!!! YES!!!

Fotke :

1- BART - "podzemna" ki to včasih ni, nekje na poti na tečaje

2- CASTRO - gay območje, kamor tud hodim na jogo. Ful zakon del mesta!

3- Napis v Shoebox studiu. hmmm :)

4- Nastop v Santa Clari (photo by Michael Baxter)

Dobro jutro!

Po prekratkih urah spanja sem brez velikih pricakovanj ze sedela na letu za San Francisco. Prestopila sem v Philadelphiji, kjer so me namesto dolgocasnih stolov na letaliscu zabavali stevilni belo pobarvani gugalniki. Dobrodosla sprememba v stilu. Vedno ko vstopam v ZDA se pocutim kot najvecja zlocinka na svetu. En kup pregledov, slikanje oci, prstnih odtisov, ... in sto skorajda nesramnih vprasanj slabo razpolozenih policistov. Sem se skusala malo posalit z enim izmed uradnikom ampak mislim da me je potem imel za se bolj sumljivo. Ah, Amerika. Po 6ih urah leta iz Philadelphije sem prispela v San Francisco. Ko sem kukala iz letala, se je luna zrcalila v morju in trudila sem se ujeti pogled na slavni Golden Gate bridge. BART (njihov podzemni vlak) je ze znano zaskripal in komaj sem cakala da se z njim vsak dan peljem na tecaje - koncno brez avta!

Ena izmed plesalk mi je vecer pred odhodom rekla: ‘Kaj rines tja, saj ne rabis vec trenirat...' Pa kaj se! Feeling imam, kot da sem sele zares zacela s plesom in se pocasi razvijam. Odkrito povedano, z veseljem bi se teden ostala doma in sla na morje poslusat skrzate in vohat borovce. Ampak zdaj, ko sem tukaj, me je preplavil znani obcutek miru - ker vem da se bom posvecala treningu. Ker vem da ta 2 meseca in pol ne bo drugega kot ples. In joga. Da spet zares ‘padem not'. V svoje srce.

Kot me vedno znova take pustolovcine presenetijo, konec koncev ne gre (le) za treniranje telesa, ampak za treniranje mojega srca. Challenge your wildness, ampak cuti mehko sredico zivljenja.